Včeraj je bil slab dan. In dan pred tem tudi. Petek je bil sploh katastrofalen. Pred tremi tedni sem si kupila prvi avto. Pri 33. sem si končno lahko kupila avto. Na puf seveda. Ampak sem. V petek so me klicali iz policije, da je sosed prijavil, da je na mojem smrkcu (ker je živo moder) nekdo razbil okno.

Šok.

Spominjam se, da sem poskušala nekako najt kolegico v službi, ki je nemka, a je ni bilo. Sestanki pač zahtevajo svoje. Na srečo je bila v pisarni druga kolegica, ki je takoj spakirala in šla z mano. Brez vprašanj, brez kompliciranja, mirna in zbrana. ko je bilo vse okrog mene kot v mehurčku in sem se bojevala s slabostjo in nenormalnih strahom, je bila ona mirna. Taki smo kozorogi. Ko je treba, smo hladni in točno vemo, kaj in kako. In ko drugi ne zmorejo, zmoremo mi za njih. Cel dan mi je stala ob strani, klicala okrog in mi govorila, da bo vse ok. O kosilu ali drugi zahvali, ni želela niti slišati. Korak za koram sva se prebijali čez dan in ko sva le prišli nazaj v službo, sva srečali “HR direktorico”. Ko sem rekla, da ne vem, kaj bi naredila, če bi bila na počitnicah, mi je zaprla usta in me neverjetno ganila, ko je rekla: “Če tebe ne bi bilo, bi pa mi zrihtali. Tu smo zate.”

Naslednji dan je k meni prišla prijateljica in ostala z mano skoraj 2 dni.

Ah te izseljenci. V Nemčiji se jim v usta cedita med in mleko, denar pa jim leze že iz ušes.

Pustimo ob strani to, da je zgornji stavek čista bedarija – spomnim se, ko je moj dragi enkrat malo računal in prišel do tega, da je življenje v Minhnu tako drago, da bi bilo praktično vseeno, če bi živela v Sloveniji in imela plačo pod 1000 eur – dejstvo je, da je življenje v tujini precej drugačno od slovenskih predstav.

Biti v tujini je super. Mnogi imamo možnosti, ki jih v Sloveniji nikakor ne bi imeli. Sama delam na projektu, ki ima miljone uporabnikov in dejansko vplivam na to, kakšen bo naš produkt. Je zanimivo, vznemirljivo in z veseljem grem v službo. A to ni nič v primerjavi s tem, da ko rabim podporo, na osebnem nivoju, ni issto kot doma. Ljudje tu ne obstanejo – pridejo in grejo. Prijateljstva so, a niso pretirano globoka. Druženja so, a so drugačna od tistih doma.

Ob slabih dneh, ko potrebuješ podporo, jo običajno potrebuješ od svojih najbližjih, a te so mnogokrat doma, doma – v Sloveniji. In takrat je težko. Sploh, če si čisto sam.

Občudujem vse izseljence, posebno pa ženske. Nekoč sem brala, da je sprememba okolja precej težja za ženske kot za moške, saj se bolj navežemo na okolje in potrebujemo skupnost žensk, da se oblikujemo in rastemo. Morda se zato tudi več moških seli k ženskam ali pa vsaj v nihovo okolje. Pri sebi vidim, kako res je to. Še danes grem domov, da vidim prijatelje. Tu jih je bolj malo. Ko rabim podporo, jo iščem pri ljudeh, ki so daleč stran. In ko pomislim, kje si želim biti na dolgi rok, kjer želim vzgajati otroke, je to definitivno doma.

Ta vikend je bil zame precej slab, a je bil hkrati tudi dober. Videla sem, da imam več podpore kot sem si mislila, da je imam. Preživela sem, ko sem mislila, da ne bom. A na nek način ne bi zmogla, če ne bi ob sebi imela svojega piškotka – mojega dragega – čeprav je daleč. A samo dejstvo, da so okrog mene ljudje, ki jim lahko povem, da vse ni samo rožnato, pomaga. Pomaga, ko se počutim dovolj varno ob njih, da lahko povem tako kot je in da vem, da slišijo, ko potrebujem več pozornosti in še več ljubezni kot običajno. A ni vedno lahko. Zahteva določeno mero zaupanja in ranljivosti.

Če tebe ne bi bilo, bi pa mi zrihtali. Tu smo zate.

In so. Vedno znova. Danes pišem tale zapis samo zato, ker sem do večera uspela toliko pobrat, da sploh zmorem. S pomočjo drugih – zanimivo, predvsem žensk. Eno, ki mi je stala ob strani cel petek; eno, ki me je poklicala in brezpogojno ponudila svojo pomoč; eno, ki me je prenašala cel vikend in me danes postavila na noge, da sem šla v službo; eno, ki je prejšnji teden na glas povedala, da grem verjetno preko svojih meja in mi dala priznanje; eno, ki mi je danes sredi delavnega časa prevedla dokument, ki ga rabim, da rešim eno izmed zagat v kateri (imam občutek, da) sem. A tudi moški so bili tu – prvi, moj piškot, ki je sprejel mojo ranljivost in nemoč; drugi, ki je sam od sebe nase prevzel delo; tretji, ki je mojem smrkcu ponudil dom, dokler ne dobi novega stekla in še en, ki mi je pomagal pri nemščini.

Hvaležna.

Za njih in za moč, da sem lahko povedala, da potrebujem podporo. V svoji ranljivosti smo ženske tako močne. In ko nas drugi sprejmejo točno take kot smo, smo neustavljive. Kaj pa je potem en slab dan, tudi, so v resnici trije… Čez nekaj let se verjetno ne bom spomnila več tega, kako žnj je bilo ta vikend. Zapomnila pa si bom svojo moč in ljubezen ljudi okrog mene.

Drage moje, danes vam pošiljam žarek zlate barve in povezavo do kratkega videa, ki govori o ranljivosti. Naj ves objame, zaščiti in vam da poguma, ko ga potrebujete.

Iz mojega srca, v vaše
B.