Spodnji članek je bil objavljen na mojem prejšnjem blogu. Ker je bil odzil nanj tako množičen, ga ohranjam in objavljam v celoti.

Tina je z ustvarjanjem pričela že v osnovni šoli. Malo tega, malo onega, vedno pa se je tako ali drugače vrnila k barvicam in papirju. Risanje je bilo od nekdaj del nje, a nikoli ni imela občutka, da bi bila kakorkoli posebna. Zanjo je bilo to čisto normalno in velikokrat je imela občutek, da znajo tako risati tudi drugi. Tu in tam je objavila kakšno risbo na Facebooku ali Instagramu ter za njo dobila kup všečkov in pozitivnih komentarjev. A za njo so bili to prijazni komentarji prijateljev in družine ter nekaj takih, ki so gotovo komentirali samo zato, da je ne bi prizadeli. Ko jo je prijateljica prosila, da ji nariše voščilnico, ki jo seveda z veseljem plača, je Tina z veseljem sprejela izziv, a o plačilu ni hotela slišati nič: Nič ni treba plačat, pelji me na kavo pa je. Za izdelavo je imela en teden časa. Prvi dan se je vsa naudušena. Vsedla za mizo, pripravila materiale, se zastrmela v list papirja in otrpnila. Sranje, kako naj se lotim tega? Kaj, če ji ne bo všeč? Ugotovila bo, da sem sleparka Delo je opustila za nekaj časa.

K delu se je vrnila po nekaj dneh in ga tudi odlično končala. A ko je delo mogla predati, jo je stisnilo v trebuhu in vsi strahovi so priplavali na površje. Globoko je vdihnila in delo predala prijateljici, se zraven opravičila, če morda ni zadela tako, kot si je prijateljica zamislila in čakala odziv. Prijateljica se je voščilnice tako razveselila, da ji je poleg kave za domov kupila še tortico. Tina si je oddahnila in si z nasmehom na obrazu mislila: no ja, luštno je bilo, dokler je trajalo.

Koliko se vas prepozna v Tini? Njena zgodba je izmišljena, ne bom pa rekla, da se sama ne počutim velikokrat tako.

Na hitro v nekaj stavkih je sindrom sleparja (ne vem, kako se temu reče strokovno) psihološki fenomen zaradi katerega ljudje ne prepoznamo lastnih uspehov in jih pripisujemo sreči ali temu, da smo bili na pravem mestu ob pravem času.

Dvignite roko vse, ki se ali ste se kdaj v preteklosti že počutile tako

Če sindroma ne prepoznamo, lahko kaj kmalu pride do tega, da popolnoma opustimo dejavnost ob kateri se počutimo tako, ali pa preprosto nikoli ne naredimo koraka naprej in svetu ne pokažemo svoje vrednosti.

Če niste prepričane, ali ste se tudi same ujele v sindrom sleparja, lahko na strani Test yourself izpolnite test Impostor Syndrome Test (v angleščini).  Na strani Buzzfeed najdete zanimivo infografiko, kjer je prikazano, kako se počutijo ljudje, ki imajo sindrom imposterja ali sleparja.

Drage moje, ker verjemem, da ima vsaka v sebi potencial in da vsaka svetu lahko da svoj delček, vas toplo spodbujam, da ne ostanete na mestu, ko se počutite tako. Najbolj tragično je to, da se tako običajno počutijo tisti, ki so že dosegli nivo kvalitete, ki ni več samo minimalni standard, ampak je tisto nekaj več. Začetniki tega strahu po večini nimajo. So zagnani, ponosni nase in velikokrat pokažejo tudi izdelke, ki bi jih lahko zadržali zase. A diamantki, ki se oblikujejo skozi leta, mnogokrat ostanejo skriti. Najboljša dela ostanejo zaprta na varnem.

Če pri sebi opazite sindrom sleparja,
  1. si najprej priznajte, da je to to in se ustavite ter poskusite miselno izstopiti iz situacije in jo pogledati od daleč.
  2. sprejmite konstruktivno in pozitivno kritiko. Konstruktivna kritika, kjer ljudje dajo predloge, kako lahko nekaj izboljšate, vam pomaga pri rasti, pozitivna pa vam pove, da ste na pravi poti. Ne bodite skromne. Na pozitivno kritiko odgovorite s HVALA.
  3. si prepišite, izpišite ali natisnite pozitivne odzive in jih imejte pri roki za hude čase ali pa si jih nalepite na stene vašega delovnega kotička.
  4. pazite, da ljudem ne rečete, da je za vaš uspeh kriva sreča. Če se zalotite pri tem, se ustavite in pojdite korak za korakom po procesu, ki vas je pripeljal do tu, kjer ste. Ja, kdaj imamo res samo srečo, veliko večkrat pa je nekaj (cilj) seštevek majhnih vzponov in padcev. Zapisujte si jih v dnevnik.
  5. si zapomnite si, da je povsem vredu, da prosite za pomoč, ko jo potrebujete.
  6. se opomnite, da se ne morete primerjati z ljudmi, ki imajo leta izkušenj, drugačnih okoliščin in podrobnosti. Primerjate se lahko samo sami s sabo. Poglejte svojo pot. Vidite napredek?
  7. se opomnite, da ste dar dobili z namenom. Delitega ga s svetom. Se vam ne zdi nič posebnega? Se zdi drugim? Delite ga s svetom!
  8. vedite, da en padec, še ne pomeni, da je vaš občutek resničen. En ne je le en korak bližje enemu ja. In en ja je vse kar potrebujete.
  9. izpišite vse, kar mislite, da vam manjka do uspeha in to razdelite na male cilje. Tako ste izdelale svoj zemljevid do željenega uspeha.

9 je število transformacije. Deseta točka je vaša zmaga. Ste ve kot čudovita polna Luna, ki sveti na zemljo. Mirne, čudovite in trdne.

Do naslednjič, sijte…