Vroče je. 26 stopinj, vsaj tako pravijo, a občutek imam, da jih je več. Občutek, ko težko diham, ko mi gre na jok in bi se najraje skrila. A ne zaradi vročine. V sredo je umrl moj sošolec iz srednje šole in že od kar sem izvedela, imam občutek kot da sem v transu. Nisva si bila blizu. Niti v času srednje šole niti potem. A vseeno me je novica pahnila v šok. Objava tako nastaja iz mene in nima neke teme, ki bi vam jo hotela predati. Vsaj ne še. Nastaja, ker čutim, da je v meni nekaj, kar more ven. Me prav zanima, kaj.

Zadnje čase bolj pozorno opazujem odnose okrog debe. Opazujem ljudi v resničnem življenju in na Facebooku (FB v nadaljevanju).

Zanimivo se mi zdi, kako vidim te dve sferi kot različna prostora življenja. V resničnem življenju (RŽ v nadaljevanju) se družim redno morda z 10. do 20. ljudmi, občasno se pogovarjam tam z do 100. ljudmi, če bi se še kdaj poročila, bi jih bilo verjetno na poroki 50, na FB pa imam reci piši – 342 prijateljev. Kdo so ti ljudje?!

Ok, ravnokar sem odprijatilja 40 prijateljev. Takih, ki jih sploh ne poznam pravzaprav. Zdi se mi, da jih je gladko še 40, s katerimi lahko naredim isto. In hec… očitno se ljudje tako sekirajo, kaj in kako se zgodi, če nekoga odstranijo iz kroga prijateljev na Facebooku, da ta nemudoma ponudi sporočilo: “ne skrbite, vaš prijatelj ne bo obveščen o tem, da ste ga odstranili iz kroga prijateljev.” Ja pismo, če bi bil moj prijatelj, sploh ne bi bil odstranjen.

Zanimivo mi je, koliko teže dajemo spletni platformi. Kako zelo nas skrbi, kako bodo drugi gledali na nas. Kakšna bedarija. Če bi bila danes na smrtni postelji, se sigurno ne bi ukvarjala z vsemi temi ljudmi.

Ne rečem nič, platforma je super za vzdrževanje stikov in iskreno, kdaj pomaga tudi pri navezovanju novih stikov, a mislim, da ne bi smela biti prvotni vir odnosov. 10 let nazaj niti približno nismo vedeli, kaj je to Facebook. Kar težko je verjeti, da je obstajal čas pred Facebookom.

En izmed mojih FB kontaktov je danes delil članek “I stopped checking Facebook for a year, without deleting the app. Here’s what I learned.” V njem avtorica zagovarja idejo, da nam FB služi kot umik. Umik pred lastnimi čustvi. To mi je dalo misliti in težko bi rekla, da se ne strinjam z njo.

Ko sem menjala službo, sem naletela na članek, ki je govoril o zasvojenosti z mobilnimi telefoni. Zanimiva mi je bila prispodoba sestanka oz časa tik preden se čas začne. Ste kdaj pogledalo okrog po sobi in samo opazovali ljudi, ki čakajo na sestanek (ali recimo v čakalnici). Koliko jih je takih, ki ne gledajo v svoj mobitel? Namesto, da bi se pogovarjali, dandanes mnogokrat raje bulimo vsak v svoj mobitel.

Facebook je v tej zgodbi samo korak naprej. Avtorica se nadalje sprašuje pred čim je bežala in zaključi:

The feeling that I don’t know what to do next. The feeling that I’ll never measure up to what others expect of me. The feeling that I’ll never measure up to what I expect of myself. Boredom. A rushing mind. Uncomfortable emotions. Doubt. Fear. Pain. Loneliness. Anxiety. Anger. Outrage. The feeling of unfulfillment. Sometimes I didn’t even know. I had a few spare minutes. Facebook was there. Why not check and see what everyone is up to? In a moment when I hated my life, I could live vicariously through someone else’s life. In a moment when I felt empty, I could fill up by helping someone else. In a moment when I felt lonely, I could connect online and feel less alone.

Povzetek: Bežala sem pred občutki. Ko ne veš, kako naprej; ko čutiš, da ne boš nikoli dovolj dober; ko se počutiš samega in osamljenega … Občutki neizpolnjenosti; jeze, strahu, agresije, dolgčasa…

Ko pogledam sebe vem, da sem velikokrat to nadomestila s hrano, sedaj opažam, da je tu Facebook. Ko zvem kako tako novico, kar gledam ta butasti ekran in dejansko imam občutek, da sem se ločila od bolečine.

In zakaj ravno ta šok. Zakaj je ravno ta dogodek sprožil v meni vse to?! Verjetno ni bilo samo to. Ta je bil samo pika na i. Zadnje tedne sem začela opažati, kako zelo me znervirajo ženske, ki v Facebook skupinah iščejo nasvete drugih žensk. Njihovi problemi so mnogokrat povezani z njihovimi moškimi. Tisočim ženskam v skupini napišejo, kako grozen je njihov moški in potem se vse te ženske zgrnejo nad tega bogega moškega. Nič ne rečem. Ženske se rabimo pogovarjat in kdaj tudi potarnamo ali se razjezimo in to delimo s prijateljicami. Ampak ne na Facebooku! Ne tisočim ženskam, ki sploh ne poznajo ne nas in ne tega moškega.

In potem sedim na kavču in gledam fotografije na steni. Obesila sem kup fotografij, na katerih sva z dragim srečna. Hkrati na polici vidim najin “Happy jar” v katerega dam lepe skupne trenutke, ki si jih želim zapomniti in razmišljam, kako čuden je svet. Kako se tako hitro fokusiramo na slabo. Kako ne vidimo preko ega in kako z lahkoto pokažemo s prstom na nekoga, ne da bi ga sploh poznali.

Zakaj predpostavljamo, da nam drugi hoče slabo in da smo slabi sami?

Bolj kot razmišljam in bolj kot se opazujem zadnje tedne, ko sem malo bolj socialna, bolj opažam, da je čas, da se postavim na noge in se oddaljim od te toksičnosti Facebooka in medijev. Čas je, da spet začnem potovat, da sem s tistimi s katerimi si želim preživet svoj čas in da za vraga ne rabim biti s tistimi, s katerimi mi ni biti.

Počasi, korak za korakom. Ker, bodimo iskreni, če bi bila danes pred zadnjim dihom, veliko tega sranja sploh ne bi bilo pomembnega in bi si želela le, da bi se z dragimi poslovila v okolju v katerem bi bila le ljubezen.

Do naslednjič,
B.