…vsaj tako pravijo. Spomnim se, ko sem se pred leti … verjetno je od tega že 15 let … vozila z vlakom na dolenjsko in potem nazaj v Ljubljano. V glavi mi je tolikorakrat odzvanjala pesem “Ta zelena dežela”. Vlak je počasi potoval mimo manjših in malo večjih krajev, zelena dežela se je spreminjala pred mojimi očmi in nekako sem vedno imela nek čuden občutek domotožja.

Zanimivo je to, da nikoli zares nisem čutila, da pripadam nekam. Ljubljana nikoli zares ni bila moj dom. Novo mesto je bil poseben dom – dom male potepinke, ki je bila raje pri prijateljih kot v Ljubljani. Selitev v Cerknico leta za tem mi je prvič prinesla občutek doma, a v Cerknici nisem že 4 leta. Na nek način jo neverjetno pogrešam. Mir, ki je prežemal tople večere in muhavost jezera, so se za vedno vsidrali v moje srce.

Po selitvi v tujino nikoli zares nisem našla tistega miru. Priznam, ni lahko. A tudi zelo težko ni. Trenutno je še vedno lažje kot v Sloveniji.

Dve leti nazaj sem na nek način našla drugi dom. Nima sten in strehe. Ima pa vodo, veter, gozd … in mir… Moj dom so danes Rački in Turnovi ribniki, posebno slednji.

Če vaš zanima več o ribnikih v Račah in okolici, bo pravi tale link: Zavod RS za varstvo narave, jaz pa vam postrežem s slikovanim materialom.

Do naslednjič…
B