Spomnim se, ko sem prvič v živo videla belo štorkljo. Zdela se mi je gigantska. Proti vrabcem, siničkam, lastovkam in seveda golobom, ki kraljujejo Ljubljani, je res zgledala ogromna. Sedela je visoko na drogu in delovala kot vaški čuvaj. Čuvaj ali ne, s svojo pompozno velikostjo je še danes ponos Slovenije.

Wikipedia pravi, da v Sloveniji gnezdi 25% štorkelj v Evropi. Čeprav jih tradicionalno povezujemo s Prekmurjem, jih najdemo tudi na Štajerskem in Dolenjskem. Izdelujejo si velika gnezda, ki so lahko velika tudi do 2 x 3 m. Štorklji na zgornji sliki gnezdita tu že leta in se redno vračata. Vsako leto štajersko vasico razveselita z nekaj malimi štorkljicami in povečanim gnezdom.

Prehranjujejo se pretežno z malimi sesalci, redkeje z žabami, deževniki, kačami in žuželkami (vir). Tale na zgornji levi fotografiji je nekaj zavzeto malicala, sicer je ne bi mogla ujeti.

Baje prinašajo otroke in so znanilke srečnih nosečnosti. Pravijo celo, da kjer štorklja gnezdo naredi, tam se otroka dobi, čeprav … vam iz lastnih izkušenj povem, da temu ni tako. Ali pa vsaj ni več tako. Moderni svet je to moč štorklji odvzel. Je pa zanimivo, da je ni veliko spremenil. Če se ljudje spreminjamo in nas spreminja tudi družba, se štorklja sicer prilagaja okolju, ne prilagaja pa se družbi. Danes gnezdi na strehah hiš, električnih drogovih in na posebej za njih postavljenih drogovih, a je kljub zaščitenosti in lažjih pogojih življenja, ostala enaka v svojem bistvu – je vzoren primer družine. Ko štorklji prideta iz toplih krajev naznanita svoj prihod z glasnim trkanjem kljunov, sledi dvorjenje in popravljanje gnezda, temu pa sledi družinsko življenje in skrb za malčke.

Sreča ali ne, štorklje je vedno veselje gledati, posebno, če imaš čast spremljati rast malih štorkljic in življenje štorkelj leta in leta.

Do naslednjič,

B